Izrazi, kot so noša, obleka, oblačila, oblačilni videz, pomenijo eno in isto. Izraz noša pogosteje vežemo na večinsko, kmečko prebivalstvo predindustrijske dobe (kmečka noša, ljudska noša, redkeje tudi narodna noša, kadar razumemo besedo narod v pomenu ljudstvo, množica), za druge družbene in zgodovinske danosti pa raje uporabljamo druge izraze (npr. plemiški, meščanski, delavski oblačilni videz …; delovna, pražnja, poročna obleka ali oblačila …).

Terminološko zagato pa lahko ustvari uporaba izraza (slovenska) narodna noša, ki je v resnici priložnostna preobleka za izražanje narodne in nacionalne identitete. Da bi omenjeni kostum razmejili od narodnih (v pomenu ljudskih) noš, mu v stroki dodajamo predpono tako imenovana (t. i.) narodna noša, pa tudi nacionalni kostum(i).

Tipi noš

Na današnjem slovenskem ozemlju ločimo za konec 18. in prvo polovico 19. stoletja, glede na osnovni kroj, tri glavne tipe ljudskih noš: alpskega (v osrednjem, zahodnem, severnem in deloma vzhodnem delu), panonskega (v severovzhodnem, jugovzhodnem in južnem delu) in primorskega oz. mediteranskega (v jugozahodnem in deloma južnem delu). Osnovne tipe ljudskih noš so dopolnjevale nekatere območne posebnosti in vmesne oblike, še bolj pa seveda različice, ki so jih narekovale starostne, stanovske, premoženjske in poklicne pripadnosti ljudi.

---

Primorski ali mediteranski tip je bil prisoten v Slovenski Istri, Brkinih in nekaterih vaseh v okolici Trsta (Škedenj, Mačkolje, Dolžina, Boljunec, Boršt). Posebnosti so vidne predvsem v ženski noši, ki jo označuje netajlirano srajčno oblačilo. Takšen kroj tunike z rokavi ima precej srednjeveških potez in je značilen za vse Sredozemlje. Prek te srajce so nadele ženske še po dvoje dolgih brezrokavnih oblačil (kamižotov), prerezanih spredaj po vsej dolžini.

Moška noša mediteranskega tipa je po kroju blizu alpski, le da so dokolenske hlače precej širše krojene. Istrani in Kraševci so pozimi oblačili tudi bele suknene dolge in priležno krojene hlače s temnimi našitimi okrasnimi vrvicami.

---

Alpski tip ljudske noše je bil razširjen na Gorenjskem, delu Koroške (Zilja, Rož, Podjuna, Kanalska in Mežiška dolina), na Notranjskem, Dolenjskem (do Kostanjevice), na Slovenskem Štajerskem (razen v vzhodnem delu), na Primorskem (razen v Slovenski Istri in v severovzhodni okolici Trsta). Enakemu tipu lahko sledimo tudi v Beneško Slovenijo in Rezijo v Italiji. Oblikovno je bila noša alpskega tipa najbližja srednjeevropskim kmečkim nošam. Zaradi lege, gospodarske ravni in prometnih povezav je bil to najbolj razvit tip, ki so ga najhitreje zajeli meščanski vplivi in modne spremembe.

Moška noša alpskega tipa je krojno precej enotna. Sestavljajo jo podkolenske hlače iz sukna, barvanega platna ali irha (irhovke), platnena srajca z globokim prsnim razporkom in telovnik (lajbč) kot obvezen kos delovne in pražnje oprave. Ženska noša ima precej notranjih različic, vidnih predvsem v krojih srajc, v dolžini in gubanju kril in v obliki pokrival. Osnovno sestavo pomeni bela platnena srajca (ošpetelj, rokavci), večinoma do gležnjev segajoče krilo z brezrokavnim životcem (krilo z modrcem) in predpasnik.

---

Panonski tip ljudske noše je značilen za Belo krajino, jugovzhodno Dolenjsko (do Kostanjevice), na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju. Tako v moški kot tudi ženski obliki se od drugih dveh oblačilnih tipov bistveno razlikuje. Zaradi barve platna imenujemo ta tip »bela noša«. V materialu in kroju je najbližja oblačilom sosednjih narodov, zlasti Madžarov in Zagorskih Hrvatov, a tudi Čehov, Slovakov in južnih Poljakov. Panonski tip nima veliko notranjih različic.

Moška noša je sestavljena iz dolge platnene srajce (robača), telovnika (lajbec, pruslek) in dolgih širokih platnenih hlač (gače, bregeše), pozimi tudi dolgih priležnih hlač iz belega sukna. Ženska noša je dvodelno krojena: platneni rokavci (opleče, rokavci) so krojeni daljše kot v alpskem oblačilnem tipu in so jih zatikale za pas nagubanega platnenega krila (robača, janka).